Kaki je ena glavnih kultur na območju in ima še velik pridelovalni in tržni potencial, saj na eni strani ekološka pridelava ni preveč zahtevna, na drugi strani pa na trgu trenutno prevladujejo uvoženi. Značilna je preslaba pojavnost domačega (eko) kakija na trgu, ki je hkrati hitro pokvarljiv oziroma slabo obstojen, kar mu še znižuje vrednost. Po zgledu uspešnih praks iz Španije in Italije, se razvija inovativna tehnologija zorenja kakija (s CO2), da postane trdoužiten (vanilija), dalj časa obstojen in tako veliko bolj zanimiv za trg, zlasti trgovine in javne zavode. Hkrati pa razvijajo tudi nove predelane izdelke iz kakija, saj razmeroma pereč problem pri pridelavi kakija predstavlja velik delež odpada, kar je tudi ekonomska škoda za lokalne kmete.